Ostanki bombardiranega radarja na Jahorini

Obožujem mistične kraje, ki brez besed pripovedujejo svojo zgodbo o preteklosti, ki se je tam odvijala. Ena izmed takšnih točk so vsekakor razbitine vojaškega radarja na Jahorini, ki je super izlet, za vse prave pustolovce.

S Tomažem sva se odpravila na izlet proti radarju, ki leži na okoli 1900 metrih nadmorske višine. Na vrh hribovja se lahko pride z avtom, vendar le, če vam ga ni škoda, saj je pot makadamska in precej luknjasta in na več koncih ne ravno zgledno urejena. Na pot, ki vodi do vrha se pride enostavno tako, da vožnjo nadaljujete mimo vseh hotelov in žičnic v središču Jahorine in zapeljete na makadam, ko se asfalt konča. Čeprav je pot malce “pustolovska”, je prav čudovita. Pogledi, ki se razprostirajo z vrhov hribovja so naravnost prečudoviti. Vse je zeleno, travniki so polni pisanih travniških cvetlic, povsod bele osamele skalne gmote… skratka prava idila, kar je meni kot veliki ljubiteljici narave in njenih lepih prizorov v ogromen užitek. 

Radar Jahorina

Razbitine bombardiranega vojaškega radarja – Jahorina

Na koncu poti se nahajajo razbitine vojaškega radarja iz časa vojne, ki ga je NATO zbombardiral in še danes razbitine samevajo sredi miru in pokoja Jahorinskih vrhov. Vidno je, da so ljudje pobrali vse kable, ki so ostali v razbitinah, da so jih lahko naprej uporabili, se pa najdejo na tleh med razbitinami še kakšne mape in drugi predmeti. Kar malo me je spreletel srh, ko sem pomislila, kaj vse so ti koščki razbitin “videli in doživeli”. Med raziskovanjem ostankov sem naletela na sobo polno električnih vtičnic, ni mi čisto jasno, zakaj vse v eni sobi, ampak me še danes muči vprašanje kako in zakaj so pristale tam. Prav tako se po napisu na steni še točno vidi, kje je bila jedilnica za vojake. Res mističen kraj, ki ti požene domišljijo po možgančkih. 

Radar Jahorina

Čudovita narava v okolizi razbitin radarja – Jahorina

V podzemlju pod radarjem so še vedno ohranjeni podzemni rovi, ki so služili kot pot za pobeg, vendar ni v njih nobene elektrike in so neurejeni. Ko je Tomaž predlagal, da se bova po njih sprehodila sem najprej pomislila da se verjetno šali, pa se vendarle ni. Me je kar malo stiskalo, ko sem z žgočega poletnega sonca stopila v začetek rova in začutila hlad podzemlja in vonj po vlagi in zapuščenosti. Predvidevala sem, da bova le malo pokukala, pa je Tomaž kar hodil in hodil – očitno misli zares, sem si rekla:) Prižgala sva lučke na telefonih in z gopro kamero posnela pot. Res je zanimivo doživet sprehod skozi čas na kraju, kjer ni žive duše. Po tunelu se pride iz ene stavbe radarja do druge in res je rov razen tega da ni očiščen, še zelo dobro ohranjen. 

Sicer pa so po pobočjih Jahorine še do danes ostale zemeljske mine, saj je odstranjevanje le teh nevaren in zelo drag postopek in se tega zato seveda nobeden ne loti. Včasih so bile izven poti še opozorilne table, tokrat nisem videla nobene, zato vsekakor ne priporočam sprehajanja izven začrtanih poti, nikoli se ne ve. Je pred leti slovenski padalec pristal na enem izmed teh pobočij, ravno na zemeljski mini. Imel je ogromno srečo, saj ga je pri eksploziji zaščitilo sedalo padala in je tako preživel, je pa ostal brez obeh nog. 



Konji

Čreda izpuščenih konj – Jahorina

Ko sva se vračala v dolino, sva se na poti ustavila pri eni izmed smučarskih sedežnic in tam naletela na čredo konj, ki so se prosto sprehajali po planoti in bila čisto očarana, ko so se nama nekateri konji približali in se nama pustili božati – kako čarobni občutki miru, povezanosti z naravo in njenimi živimi bitji… Res se ti takšni trenutki zasidrajo v srce za vedno, zato se mi je tudi Jahorina priljubila veliko bolj, kot sem si predstavljala in ker tam še nikoli nisem preživela zimskih počitnic, vam lahko zagotovim, da me bo to zimo tam zagotovo za videti:)

 

Pisal nam je Miro, ki je vojaški rok služil ravno na tem radarju

Na tem radarju sem kot vojak JNA, radarski navigator leta 1979 služil vojaški rok. Jugoslaviji smo tedaj rekli domovina.

Na vrhu hriba sta bili dve kupoli, kjer sta bili anteni radarja britanske firme Marconi, pod zemljo pa se je nahajala navigacijska dvorana in električni agregati. Pod veliko kupolo je bila velika antena, ki se je vrtela v krogu 360° in je pokrivala območje celotne tedanje Jugoslavije, od Slovenije do Makedonije. V drugi, manjši kupoli je bil višinski radar, ki je izmeril višino leta posameznega letala.

Pod hribom je bila vojašnica, kakih 6 ločenih zgradb, v katerih je bilo nastanjenih med 10 in 20 vojakov. Oficirji pa so se v Sarajevo vsakodnevno odpravili s terenskim vozilom Puch-Pinzgauer.

Nas, vojake v modrih uniformah, enote RV-PVO (Ratno Vazduhoplovstvo-Protiv Vazdušna Odbrana (vojno letalstvo in protizračna obramba)) so v Sarajavu in na Jahorini klicali “plavci”.

Naštel bom še nekaj utrinkov z Jahorine, leta 1979:

  • Najbrž ni povsem naključno, da smo bili vojaki (po pripovedovanju oficirjev, ki so imeli družine v Sarajevu), ki smo bili tu nastanjeni, vsa leta v večini Slovenci.
  • Vsak dan je bil rutinski dnevni red: vstajanje, en del je bil na straži. Stražarjem so družbo delali trije psi Šarplaninci ,”radaristi” pa smo se na 2 uri menjavali pri zaslonih …
  • Vrhunec vsakega dneva je bil, ko je pek Andrej v krušni peči na drva spekel sveži kruh.
  • Kuhar Zdenko (profesionalni kuhar , ki je pred služenjem v JNA in potem delal v hotelih v Opatiji), je znal ob navdihu in pomoči tistih, ki smo se javili za delo v kuhinji, napraviti čudeže, tudi tatarski biftek
  • Sam sem se javil, da sem dvakrat tedensko hodil (približno uro hoda v eno smer) po pošto, ki je bila naslovljena na naš poštni predal, v pritličje Hotela Jahorina.
  • Pozimi, ko je zapadlo več snega, so imeli naši vozniki vaje z vožnjo ratraka Trelleborg. Gre za blagovno znamko podjetja, ki je od lanskega leta tudi lastnik gumarskih tehničnih izdelkov podjetja Sava Kranj.
  • Konje so čez poletje kmetje iz vasi Jabuka in Delijaš spustili na planino Jahorina, da so se prosto pasli, in so jih na jesen zaprli v hleve.

Nekaj utrinkov iz Sarajeva iz leta 1984 (zimska olimpijada)

Tedaj sem delal za slovensko podjetje, ki izdeluje komponente za avtomobilsko in elektronsko industrijo. Na Palah smo med olimpijskimi igrami najeli kočo in povabili na poslovne razgovore partnerje znanih avtomobilskih podjetij: BMW, Citroen, Puch… Z njimi smo si vsak dan s kombijem ogledali več prireditev v živo, med drugim tudi tekmo veleslaloma, kjer je naš Jure Franko osvojil srebrno medaljo.

Vzdušje med zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu je bilo izjemno:

  • sneg je vsakih nekaj dni pobelil ceste, da ni bilo videti nobenih smeti.
  • Ljudje, ki smo jih srečevali na cesti ali v lokalih, so bili vedno zelo prijazni, povsod smo se počutili sprejeti, dobrodošli in varni. To je nekaj, kar je danes, dobra tri desetletja kasneje, na tako množičnem srečanju nemogoče ponoviti in doživeti.

Miro

 

Kategorija: Izleti
Oznake:,
Komentarji: Ni komentarjev