Od Jahorine proti Sarajevu

Če ste na smučanju na Jahorini, vam zelo priporočam, da si kak dan vzamete za izlet do Sarajeva po zelo lepi panoramski poti s super razgledno točko. S Tomažem sva se na Jahorini najprej zapeljala do smučarskega središča, kjer sva si ogledala čudovit hotel Vučko, hotel Board in hotel Sport Granzov, poklepetala z lastniki, degustirala pijačo Gorki list za zdravje, od tam pa sva se odpravila proti Sarajevu. Narava na Jahorini je osupljivo lepa, sploh poleti, ko je res vse zeleno, vse v cvetlicah – nisem je še videla pozimi, ampak verjamem, da ni nič lepše, kot je bilo sedaj.

Razgledna točka

Razgledna točka na Sarajevo z Jahorine

Najprej naju je pot zanesla do razgledne točke na Sarajevo, ki sicer ni nikjer označena, sva po z GoPro-jem posnela pot do tja z glavne ceste, tako da se boste s pomočjo videa lažje znašli. Razgledna točka se nahaja na terasi razbitin neke stavbe, ki je bila v vojni porušena – izgleda kot da je bila to kakšna restavracija ali lokal. Pogled na prestolnico od tu je dih jemajoč, saj lahko s pogledom zaobjameš skorajda celo mesto. Že sama lokacija je zanimiva – okoli tebe polno ruševin, porisanih z grafiti – super prizor tudi za fotke. Skratka stvar, ki se jo splača it pogledat, tudi če ni turistično opevana. Je pa res da povsod po Jahorini velja načelo, da se izogibajte vožnji oz. hoji izven poti, saj so pobočja Jahorine še vedno polna zemeljskih min in nikoli ne veš, kdaj zaideš na napačno mesto. 

Bob steza

Bob steza z Olimpijskih iger leta 1984

Od tu sva se s Tomažem peljala proti zapuščeni bob stezi iz časa Olimpijskih iger leta 1984. Kakšen ogromen projekt je to bil in kako žalostno ga je videti propadati. Tudi bob steza je vsa prekrita s pisanimi grafiti, zato je to še ena izmed zanimivih foto-točk. Presenetilo me je, ko sva tu srečala angleško govoreče turiste – po naglasu sklepam da ali iz Amerike ali pa iz Kanade, kar me je zelo zanimivo, saj si nisem mislila da mladi iz tako širnega sveta prihajajo na počitnice tudi v Bosno. Popeljala sva se vzdolž steze do same ciljne ravnine, kjer sem si predstavljala vrvež in prijetno atmosfero, ki je verjetno vladala v času olimpijske evforije in s težkim srcem razmišljala kako se lahko v trenutku vse to poruši. 



Baščaršija

Baščaršija – Sarajevo

Nato sva pot nadaljevala do Sarajeva, kjer sva avto pustila na zasebnem parkirišču blizu Baščaršije, saj so cenejša kot javna. Baščaršija je stari kulturni, kulinarični in trgovski center (kot to ponazarja že samo ime “čaršija”, ki pomeni center oz. središče mesta) Sarajeva, za katerega je obvezno da ima džamijo in vodnjak – česmo. Majhne, natrpane ulice Baščaršije, kar prekipevajo od vrveža turistov, pisanih izdelkov, znamenitih džezvic in mamljivih vonjav lokalnih dobrot, ki se jim je enostavno nemogoče upirati. S Tomažem sva se ustavila v Buregdžinici Bosna, kjer sva si privoščila nebeški mesni burek in zeljanico – burek s špinačo, ter zraven še jogurt, ki se k bureku super poda. Saj kar ne najdem besed, da bi opisala, kako je vsa ta hrana okusna, najboljše da kar sami poiskusite, bo najbolj verodostojno:) Seveda brez sladice ne gre, zato sva se prestavila v bližnjo kavarno in slaščičarno na divit baklavo, ki je za razliko od navadne baklave zvita v rolice, in pa na pravo bosansko kavo iz džezve s sladkim želejem, ki se ga žveči v ustih medtem, ko se pije kavo, da se jo na tak način sproti sladka. Nebesa skratka, hvalabogu da sva se na Baščaršiji zadržala samo en dan, sicer bi čisto “kipnila” kot jaz po domače rečem pridobljenim kilogramom:) 

Kava

Kava v džezvi v džezvi na Baščaršiji

Od tu sva se sprehodila do mestne hiše imenovane Vijećnica, ki je bila zgrajena v obdobju avstro-ogrske in je ena najlepših stavb iz tega obdobja v Sarajevu. Od leta 1949 je bila dana v uporabo Narodni in univerzitetni knjižnici, vendar je v času vojne leta 1992 zgorela in z njo 80 % knjig v njej, ki pričajo o zgodovini Bosne in Hercegovine, kakšna nepredstavljiva škoda. Danes je Vijećninca obnovljena, pompozna stavba in služi mestni občini kot mesna hiša. 

Pogledala sva si še Inat kučo, ki stoji na nasprotnem bregu reke Miljacke. Zgodba te hiše pa je ta, da je hiša v času avstro-ogrske stala na mestu, kjer danes stoji Vijećnica. Ko so tam želeli zgraditi Vijećnico, so naleteli na moč bosanskega “inata”, ko lastnik te hiše, ni dovolil da bi se njegovo hišo iz kakršnegakoli razloga podiralo, saj je predstavljala njegov duševni mir. Po dolgih pregovarjanjih je lastnik zahteval, da se njegovo hišo opeko za opeko prestavi na sosednji breg reke in ker jim drugega ni preostalo, so to tudi storili. Hiša je danes predelana v restavracijo, vendar ostaja simbol bosanskega inata in močnega ponosa. 

Inat kuča

Inat kuča – Sarajevo

Ogledala sva si tudi čudovito Begovo džamijo, ki je s svojo veličastno pojavo eden izmed najlepših in najbolj prepoznavnih sakralnih objektov na Balkanu. Zgrajena je bila leta 1530 po zaslugi Gazi Husrev-bega in je prva džamija na svetu, ki je imela električno osvetljavo. 

Sarajevo je sicer veliko mesto, ki ponuja še ogromno drugih zanimivih stvari, tale najina pot je le en izmed predlogov za enodnevni izlet. Meni je bilo super in ko se vrnem na Jahorino, se bom zagotovo še odpravila do Sarajeva po tej prekrasni poti, polni zgodovine in spominov. 

Kategorija: Jahorina
Oznake:, ,
Komentarji: Ni komentarjev